46-letni Slobodan Rusko je ime, ki je bolj ali manj nepoznano veliki večini slovenskih ljubiteljev hokeja, vendar pa njegovo ime pozna kar lepo število otrok in njihovih staršev, katerih otroci obiskujejo vsakoletni hokejski tabor na Češkem.

Slobodan Rusko je sicer rojen v Sisku, kjer je tudi začel s spoznavanjem hokejske igre. Leta 1991 pa se je preselil na Češko ki je, lahko rečemo, postala njegova nova domovina. A da ne bo pomote, še vedno se zelo rad vrača v rodno Hrvaško in nemalokrat ga pot zapelje tudi v Slovenijo.
Slobodan živi z družino v Olomoucu in je ustanovitelj in vodja poletnega hokejskega tabora z imenom LETNÍ KEMP LEDNÍHO HOKEJE. Poleg vodenja tega tabora je tudi koordinator trenerjev majmlajših selekcij v hokejskem klubu iz Olomouca.

V nekdanji Jugoslaviji je bil hokej na ledu v senci nogometa, košarke, rokometa. Morda je bila v Sloveniji slika malo bolj drugačna, vendar pa temu v ostalih republikah ni bilo tako.
Kaj vas je potegnilo ravno v hokej. V šport, kateremu ste namenili največ pozornosti in časa v vaši nadaljnji življenjski poti?

Prihajam iz Siska, mesta kjer je bil hokej v tistih časih nekdanje skupne države na vodilnem mestu popularnosti moštvenih športov. Ta popularnost med prebivalci Siska je nedvomno posledica dolge tradicije in hokejskih korenin, ki segajo vse tja do leta 1930. V 80-ih letih je imela ekipa Siska navkljub slabim pogojem za delo, kar zavidno kvaliteto. Le ta je bila posledica dela Slovenskih in takrat še Češkoslovaških hokejskih delavcev.
V izredno lepem spominu so mi v prvi vrsti ostali Darko Beravs, brata Bogo in Milan Jan, ki so me vpeljali v tisti pravi in resen hokej ter mi pustili večen pečat v mojem razmerju in dojemanju hokeja. Do mojega odhoda na Češko sem igral za ekipo Ine iz Siska ter ekipo Vojvodine iz Novega Sada. Hokej je ostal moja ljubezen še danes.
Poleg zgoraj omenjenih mož ne morem mimo Františka Lhotskyja, Eduarda Gyblaka, Zdeneka Mraza in Jána Radiča, Češkoslovaških hokejskih delavcev, ki so mi odprli pot oziroma s pomočjo katerih sem vzpostavil prvi kontakt z deželo hokeja, Češkoslovaško, katero sem prvič obiskal leta 1977.

Poizkusil sem se tudi v nekaj drugih športnih panogah kot so nogomet, judo, rugby, namizni tenis vendar pa je prevladala dinamičnost igre in kolektivnost, ki jo nudi hokej.

Živite in delate na Češkem. Delate v hokeju. Nam lahko malo pobližje predstavite svoje delo.

V nekdanjo Češkoslovaško sedaj Češko republiko sem se preselil februarja 1991 leta. Pri tem so mi pomagali kontakti vzpostavljeni v času, ko sem še aktivno igral za Ino in Vojvodino. S svojo dokončno selitvijo na Češko sem tam uspel spoznati veliko poznanih in nepoznanih hokejskih imen, ki so vplivala na moje nadaljnje delo v tem športu.
Z družino živim v Olomoucu, kjer vodim in organiziram delo trenerjev najmlajših selekcij starosti  od 5 do 10 let. Nekaj časa, točneje 3 sezone sem bil tudi hokejski sodnik v kategorijah do 16 let.

Poleg mojega dela v Olomoucu, organiziram tudi poletne priprave za hokejske ekipe iz Češke, ki se odvijajo v obmorskih krajih Hrvaške, najpogosteje v Poreču. Organiziram in vodim pa tudi hokejske tabore za mlade hokejiste iz Slovenije, Hrvaške in Srbije. Hokejskim ekipam iz navedenih držav pa po predhodnem kontaktu organiziram priprave in pripravljalne tekme in turnirje.
Nadarjenim igralcem s področja nekdanje skupne države pa pomagam pri iskanju možnosti igranja v Čeških ekipah. Tako sem na primer pomagal Andreju Hebarju, Tomislavu Grozaju, Nikoli Senzelu, Marku Novoselu, Juriju Goličiču, Damjanu Dervariču, Davidu Valeku, Juriju Repetu, Aljažu Ogrizku…

Na Češkem deluje kar nekaj hokejskih taborov katere uspešno organizirajo znana hokejska imena kot so Vladimir Ružička, Jaromir Jagr, Jiri Dopita-Sršen, Ludek Bukač.
Kako lahko nekdo, ki je brez velikega hokejskega renomeja organizira hokejski tabor, predvsem pa se postavlja vprašanje zakaj jih organizirate?

Odkrito povedano, sem imel na začetku veliko težav z uveljavitvijo hokejskega tabora, kar je na nek način popolnoma normalna stvar. Vendar pa je tekom let, tudi s pomočjo mojih prijateljev Andreja Hebarja, Marjana Kozarja in Mladena Jerčova, tabor pridobival na popularnosti in se uveljavljal. Danes je „LETNI KEMP LEDNIHO HOKEJE“ poznano ime ali če hočete znamka na Češkem.
Lansko poletje sem organiziral hokejske tabore v Třincu, Uherskem Hradištu in Olomoucu. Omenjene tabore je obiskalo oziroma na njih sodelovalo preko 200 mladih hokejistov.
Razlog, zakaj organiziram oziroma bolje rečeno sem se spustil v organizacijo hokejskega tabora je zelo enostaven. Želel sem pokazati in dokazati, da je možno uresničiti vse kar si človek zastavi ali želi, pa čeprav je brez izkušenj s tega področja. Še Češki državljan ni.

Glavni pogoj pa je sevda ta, da je potrebno odločno in 100% slediti svojemu cilju. Lep primer imate v Sloveniji in sicer v Anžetu Kopitarju.

V čem pa se vaš hokejski tabor razlikuje od ostalih?

Na našem taboru se koncentriramo na maksimalno sodelovanje z igralci, ki na njem sodelujejo. Prikazujemo jim in jih uvajamo v postopke dela v času letnih priprav na novo sezono, obenem pa jim predstavimo postopek in potek individualnega dela na ledu in na „suhem“.
Na taboru opravimo tudi testiranje vsakega posameznika iz katerega povlečemo vzporednice oziroma primerjavo z domačimi, Češkimi hokejisti.

Na tabor pa tudi povabim oglednike, ki iščejo mlade nadarjene igralce. Tako imajo igralci možnost, da se predstavijo in pokažejo svoje znanje in si morebiti odprejo nove možnosti nadaljevanja svoje hokejske poti.
Moje poznavanje mentalitete hokejistov, ki prihajajo s področja nekdanje skupne države in mentalitete domačih igralcev mi omogočajo realizirati nadaljnje delo talentiranih igralcev na Češkem.

Mislite, da imajo igralci s področja Balkana možnost uspeha v hokejskem okolju na Češkem ali preko Atlantika?

Osebno sem trdno prepričan, da imajo tisti igralci, ki so željni uspeha in ki želijo vložiti veliko dela in discipline v to svojo željo, možnost da uspejo v razvitem hokejskem svetu.

Kaj konkretno lahko vi naredite za takšne igralce oziroma kako jim lahko pomagate?

Ob predpostavki, da so ti mladi hokejisti talentirani in predani delu jim lahko ponudim dobro uslugo ali servis v obliki pomoči pri nadgradnji njihovega znanja in jim na Češkem poiščem ustrezen hokejski klub. V kolikor niso pripravljeni sprejeti naporno delo in specifične razmere, potem jim žal ne morem pomagati.
Dobro poznavanje naše mentalitete, ki se ne razlikuje dosti od Češke, mi omogoča nuditi pomoč igralcem, ki jih morebiti angažirajo Češke ekipe. Dobra prilagoditev na novo okolje je namreč polovica uspeha. Obstajajo primeri, ko tudi zelo dobri igralci niso imeli dolge kariere v Čeških ekipah, ravno zaradi tega, ker se niso mogli prilagoditi razmeram, načinu življenja in mentaliteti.

Kakšno je vaše mnenje o slovenskem hokeju?

No to je pa težko vprašanje.
Vsekakor je slovenski hokej nezasluženo zapostavljen v družini slovenskih športnih panog. Nedvomno si zasluži večjo pozornost, kajti gre za športno panogo, ki je podobno kot smučanje slovenska športna tradicija. Razlogi za takšno situacijo so različni. Npr. Razlika v tradicijah športnih panog v posameznih slovenskih mestih. Potem je tukaj tudi vpliv medijev. Hokej potrebuje še več prostora v slovenskih elektronskih in pisanih medijih.
Poleg tega je hokej zelo specifičen šport, ki se ga ne da primerjati z moštvenimi športi kot so košarka, nogomet ali rokomet. Tukaj gre za pogoje treninga in predvsem za igralno opremo, ki je v primerjavi z ostalimi športi veliko dražja.

Je pa tudi res nekaj… slovenski klubi oziroma njihova vodstva delajo napake. Velikokrat pripeljejo v svojo sredino kvalitetno vprašljive, a obenem predrage igralce iz tujine, namesto da bi ponudili priložnost mladim igralcem iz lastnega pogona ali iz kakšnega drugega slovenskega kluba. Hitenje k nekemu „instant“ uspehu nedvomno vodi v slepo ulico. Tuji igralci prihajajo in odhajajo, mladi slovenski hokejisti pa ne dobijo priložnosti za igranje in dokazovanje in predčasno končujejo svojo igralno pot, ker enostavno nimajo motiva oziroma perspektive v prihodnosti. In pri vsem tem ne moremo mimo finančnih sredstev, katera se zelo težko zberejo, a se prelahko  in predvsem velikokrat nepotrebno trošijo na kvalitetno sila vprašljive tuje igralce.

Potrebno je namreč vedeti nekaj… Hokej je neke vrste maraton, v našem primeru delo na dolge proge. Vzgoja igralcev, ki bodo igrali na članskem nivoju traja minimalno 15 let. V dobrih pogojih dela nekaj več kot 10 let.