Konec! Da, konec je (nerealnih) sanj o uvrstitvi na Olimpijske igre. Za hokejisti slovenske članske izbrane vrste je črni vikend, ki je slovenskemu hokeju prinesel novo klofuto, predvsem pa je pokazal kam v tem trenutku realno sodi kakovost in organizacija slovenskega hokeja ter slovenske izbrane vrste. Je čas za spremembe? Nedvomno, kajti lahko je samo še slabše in že sedaj je slabo.

Kje pravzaprav začeti? Z reprezentanco in njenim vodstvom? S HZS in njenim vodstvom? Morda z glavnim trenerjem, ki dela brez podpisane pogodbe? Kje in s čim pravzaprav začeti v vsej slovenski hokejski godlji?

Morda bi bilo najbolje, da začnem z epilogom. Epilogom v obliki hannoverske streznitve, za katero je v prvi vrsti zaslužno kaotično stanje na krovni hokejski organizaciji.
Trije porazi so bili pravzaprav le končna posledica katastrofalno zastavljene reprezentančne politike vodstva HZS v letošnji sezoni. Brez ene same pripravljalne tekme, z (nelegitimnim) izborom glavnega trenerja v zadnjem trenutku, z (nelegitimnim) izborom ožjega vodstva reprezentace in ne nazadnje z zelo vprašljivim izborom ekipe so vodilni na HZS pričakovali “čudež v Hannovru” in z njimi vred verjetno tudi kar lepo število hokejskih navdušencev v Sloveniji, ki enostavno ni imelo in še vedno nima realnega pogleda v celotno hokejsko zgodbo.

So za neuspeh krivi igralci in glavni trener, ki je imel možnost vpogleda v igralski kader vsega nekaj dni in ki se je predvsem pustil namočiti v veliko godljo? Je bil izbor ekipe res samo delo glavnega trenerja ali pa so imeli prste zraven tudi kakšni drugi dejavniki?
Z igralskega vidika se je v tem “črnem” vikendu pokazala vsa realnost našega hokeja oziroma kvalitete naših hokejistov. Še enkrat več se je izkazala rak rana slovensega hokeja in to je delo z branilci oziroma kakovost slovenskih branilcev. Pa vendar oni niso oni, kajti tudi v napadu imamo vsega nekaj izjem, ki kažejo kvaliteto, kajti vse ostalo je povprečje, ki nam bo vedno z nekaj sreče prinašalo uvrstitev med elito svetovnega hokeja in morebitni obstanek v njej ali pa ekpresno vrnitev v nižji nivo svetovnih prvenstev. Upati na kaj več je enostavno po videnem v tem trenutku zelo nerealno. Igra v obrambi, igra ob številčni premoči na ledu, igra ob ogradi in sama kakovost drsanja je tisto kar nas je na tem turnirju razlikovalo od naših nasprotnikov. Da ne bo pomote, v slabem. Vsekakor pa je bila med slabimi lastnostmi najbolj katastrofalna ravno igra z igralcem ali dvemi več na ledu. Lastnost, ki je nedvomno najbolj pokopala naše upe v uspešen razplet kvalifikacijskega turnirja.

Samo po sebi se po koncu te žalostne “vikend” zgodbe slovenske izbrane vrste postavlja vprašanje, kdaj bo v izbrani vrsti narejena selekcija oziroma rez in se bo dala priložnost mladim perspektivnim hokejistom, ki kažejo svoj talent v slovenskih klubih in v tujih klubih. Najbolj potrebno in močno zaželjeno pa je narediti močno selekcijo med raznoraznimi prišepetovalci okoli članske izbrane vrste, ki z svojim vplivom sestavljajo reprezentanco. Ali je tudi John Harrington zgolj lutka ljudi v ozadju slovenske izbrane vrste?

John Harrington? Popolnoma nepravično bi mu bilo očitati krivdo za neuspeh v Hannovru. Dobra dva tedna pred odhodom na turnir prevzeti izbrano vrsto, ki je ne poznaš in poizkusiti narediti čudež? Zelo težko in nezahvalno delo. Z nekajdnevnimi pripravami in z obilico suflerjev – misija nemogoče. John Harrington je nedvomno ugriznil v zelo kislo jabolko, katerega mu je na nelegitimen način ponudil preostanek predsedstva HZS. Nelegitimen? Nedvomno, kajti kot je bilo ugotovljeno, predsedstvo enostavno nima pravno statutarnega mandata izbirati selektorja reprezentance in pravno statutarno nima mandata za podpis njegove pogodbe.

HZS? Da, krog se začne in zaključi na HZS in njenem pravno formalnem neopravilnem predsedstvu. HZS, katera pravno formalno nima ne predsednika ne predsedujočega, torej nima človeka, ki bi imel mandat oziroma pristojnosti potrjevanja in podpisovanja vseh pravnih dokumentov, ki se tičejo hokejske organizacije in njenega delovanja. John harrington se je nevede ujel v past kateri se je elegantno ognil Kevin Gaudet in še pred njim na njegovo srečo Doug Bradley. Po vseh kolobocijah okoli šest mesečnega iskanja glavnega trenerja slovenske članske izbrane vrste je bilo končno jasno tudi to, da predsedstvo enostavno ni imelo potrebnega mandata za svoja dejanja v zvezi s to zgodbo. Šest mesecev je delo s slovensko reprezntanco dobesedno stalo in na koncu je nekomu uspelo v zelo zapleteno zgodbo pripeljati ali bolje rečeno “namočiti” Johna Harringtona. Če ste za hip pomislili na Strokovni svet HZS, vas lahko takoj ustavim in povem, da Strokovni svet HZS, ki bi moral imeti eno glavnih besed pri izboru vodstva reprezentance pravno formalno ne deluje, kajti z odstopom Damjana Režka nima več predsednika, poleg njega pa sta odstopila ša dva člana tega sveta. Kdo je bil torej tisti “strokovnjak”, ki se je odločil za Johna Harringtona in mu ponudil delo glavnega trenerja reprezentance?

Pogodba? Za veliko večino slovenskih medijev je to tabu tema. Tema o kateri se ne sme pisati, pa vendar… John Harrington nima pogodbe! Pardon, nelegitimna pogodba obstaja vendar je ne more nihče podpisati! Razlog? HZS nima predsednika ali predsedujočega, ki bi pravno formalno bil lahko podpisnik te pogodbe! Zato se sprašujem, ali gospod Harrington opravlja delo glavnega trenerja slovenske izbrane vrste “na črno”? Zanimivo je namreč, da celo komentatorji nemške televizijske postaje DSF vedo marsikaj povedati o Harringtonovi nepodpisani pogodbi, naši mediji pa o tem ne vedo nič. Sprenevedanje, ali je temu res tako?!

Kako naprej? “Operacija” Litva se bliža, v “operaciji” Hannover je slovenski hokej dobil bolečo zaušnico. Čas je za spremembe in čas je sedaj. Sedaj je pravi trenutek, da se začno stvari postavljati na pravo mesto. Sklic izredne skupščine HZS je nujen. Ne nujen, temveč krvavo potreben. HZS potrebuje opravilno predsedstvo in predsednika. Če že ne predsednika, pa legitimno izvoljenega predsedujočega. Predvsem pa je potrebno pošteno prevetriti same vodilne strukture te organizacije in kar je najbolj potrebno od nje oddaljiti vse “sive” eminence, ki delujejo v ozadju. To je nedvomno prvi in najbolj pomemben korak, ki ga je potrebno narediti pri zahtevni operaciji imenovani “Reševanje slovenskega hokeja”.

Reprezentanca? Bo sedaj John Harrington glavni krivec in žrtveno jagnje? Človek, ki nima niti pogodbe za opravljanje svojega dela? Zakaj mu nebi dali priložnosti, da si sam izbere svoje sodelavce in skupaj z njimi naredi potrebno selekcijo igralcev za člansko izbrano vrsto. Sam, brez raznoraznih suflerjev! Kaj lahko izgubimo? Že videno odisejo po elitni diviziji in hiter izpad iz nje, ali raje postavitev novih temeljev in okostja slovenske izbrane vrste. Mladih, obetajočih hokejistov je kar nekaj in če k njim dodamo kvaliteten kader starejših že uveljavljenih hokejistov… Si bo kdo upal napisati takšno zgodbo?