23-letni Rok Pajič je v tem trenutku edini slovenski hokejist, ki nastopa v članski konkurenci ene izmed svetovnih hokejskih velesil, Češki. Na Jesenicah rojeni napadalec igra to sezono za ekipo iz mesta Vrchlabi, ki nastopa v češki 1. ligi. Dokler bodo v Sloveniji ljudje, ki se skrivajo v ozadju, odločajo pa o izboru, ga na reprezentančni zbor ne bo!

Rok Pajič, sin nekdanjega odličnega jeseniškega hokejista Murajice Pajiča, ki je zaznamoval slovenski hokej v 80. in začetku 90. let se je na Češko odpravil v sezoni 2002/2003, ko je z 17-imi leti zaigral za mladinsko moštvo ekipe IHC Pisek in v končnici te sezone za mladinsko moštvo ekipe iz Libereca.
V zadnjih 5-ih sezonah, ki jih je odigral na Češkem je Rok okusil igranje v prav vseh nivojih tekmovanj. Od mladinske Extralige, preko 2. in 1. lige ter vse do O2 Extralige v kateri je do sedaj odigral 31 tekem na katerih je dosegel 2 zadetka in 3 podaje.

V letošnji sezoni igra v prvoligaškem moštvu HC Vrchlabi in ima za seboj res zelo dober redni del sezone. Na 37-ih odigranih tekmah je dosegel 13 zadetkov in 13 podaj kar ga uvršča na drugo mesto ekipne lestvice strelcev. Z svojimi dobrimi predstavami si je priboril tudi nastop v O2 Extraligi kjer je odigral 4 tekme za ekipo BK Mlada Boleslav in na teh odigranih tekmah dosegel eno podajo.
Ekipo Vrchlabija čaka v naslednjih dneh četrfinale končnice 1. lige kjer bo njihov nasprotnik ekipa Hradec Králové.

Rok, v teku je že tvoja šesta sezona v Češkem hokeju. Ste slovenski hokejist z najdaljšim stažem v eni izmed hokejskih velesil. Kako je pravzaprav prišlo do tvojega odhoda na Češko?

Na Češko sem odšel predvsem zaradi tega, ker je bilo v Sloveniji malo kvalitetnih mladinskih tekem in s tem je tudi težje napredovati v razvoju. Zato sem se odločil, da poizkusim z igranjem v eni iz med boljših hokejskih držav v Evropi. Takrat se je ponudila priložnost za odhod na Češko in niti minute nisem razmišljal. Takoj sem se odločil, da grem.

Dodobra si spoznal razmere v Češkem hokeju. Igral si tako v mladinski konkurenci, kot tudi vse članske lige, od 2. do Extralige. Bi nam lahko malo pobližje predstavil kakovost njihovega 1. ligaškega in 2. ligaškega hokeja.

Večjo razliko vidim med prvo in drugo ligo kot pa med extraligo in prvo ligo. Drugo ligo sem igral samo v končnici tega tekmovanja, ker me je klub iz Libereca posodil v Vrchlabi, kjer so imeli ambicije napredovati v prvo ligo. Prva liga je mešanica mladih in izkušenih igralcev, v drugi ligi pa igrajo igralci, ki jim hokej ne pomeni veliko, imajo na prvem mestu službo oziroma šolo.

Je kakovostna razlika med vodilnimi moštvi 1. lige in tistimi na repu Extralige velika, ali gre pač samo za razliko v tem, da je Extraliga “zaprto” tekmovanje.

Extraliga ni “zaprto” tekmovanje, ima pa svoje pravila. Tako da ne more vsaka ekipa igrati Extralige, čeprav ima kvalitetno ekipo. Morda celo bolšjo kot pa nekatere ekipe na dnu lestvice Extralige. Moje mnenje je, da bi se lahko prve štiri ekipe 1. lige predstavile v svetli luči v Extraligi. Tudi nekateri igralci, kot naprimer Peter Pucher, ki je bil dolga leta zvezda v Znojmu in potem v Pardubicih, je letos januarja prestopil v Brno, kjer imajo ambicije in hočejo priti v Extraligo in je po svoji prvi odigrani prvoligaški tekmi rekel, da se bo moral navaditi na hitrost, ki se igra v tem nivoju tekmovanja. Večini igralcev, ki so igrali v Extraligi in v 1. ligi, se zdi slednja hitrejša. Velika razlika je edino, da igralci v Extraligi v hitrosti naredijo veliko več stvari, kot pa igralci v prvi ligi. Obenem pa je tudi razlika v številu storjenih napak, ki jih naredi vsaka ekipa v Extraligi, kot pa tiste v prvi ligi. Razlika je tudi v tem, da če v 1. ligi ponudiš nasprotniku tri priložnosti, slednji izkoristi eno, v Extraligi pa v podobnem primeru nasprotniki izkoristi minimalno dve.

Vrchlabi. To je tvoje tretje leto v tem mestu. Bi nam lahko malo pobližje predstavil samo mesto in klub v katerem igraš.

V Vrchlabiju igram drugo celotno sezono. To je to majhno, gorsko mesto, v katerem so hokejisti še pred petimi leti igrali na odprtem drsališču, sedaj pa smo s klubom skoraj na vrhu prve lige. Za celo prvo ligo smo verjetno največje presenečenje.

Sedaj pa, v tem trenutku, zelo kočljivo vprašanje. Slovenska reprezentanca. Bil si odkritje lanskega svetovnega prvenstva v Kanadi in lahko mirno rečemo, da ena izmed svetlih točk v ne ravno blesteči predstavi slovenske izbrane vrste. Presenečeni smo bili nad odločitvijo, da nisi bil med potniki za kvalifikacijski turnir v Hannover, še posebej zato, ker je za teboj res dober prvi del sezone v Češki 1. ligi. Konec koncev si drugi strelec svoje ekipe.
Če vržemo karte na mizo – si bil preslab za suflerje gospoda Harringtona ali je tukaj še kaj drugega v igri?

Leta 2006 sem bil v Rigi, na led pa sem stopil samo na ogrevanju na eni tekmi, čeprav sem bil dan pred prvo tekmo še v postavi in mi je takratni trener rekel, da naj se ne bojim igrati in da bo vse ok. Drugi dan pa sem sedel na tribuni – izgleda, da so zopet na to vplivali drugi ljudje. Leta 2007 nisem bil niti enkrat poklican na reprezentančni zbor, bili pa so poklicani igralci, ki hokej jemlejo oziroma so ga jemali bolj ljubiteljsko. Preslab sigurno nisem, kar sem tudi dokazal lansko leto na SP v Kanadi. Tam smo igrali proti bolšjim ekipam kot pa sedaj v Hannovru. Mislim, da sem v Kanadi pridobil nekaj dobrih izskušenj, ki bi jih lahko dobro uporabil na teh kvalifikacijah. Vedno sem bil vesel, ko sem oblekel slovenski dres in mislim, da bi bil letos na kvalifikacijah eden izmed bolj pomembnih igralcev na ledu. Imel sem tudi že karto iz Hannovra v Prago in tudi klicali so v moj klub naj me spustijo, čeprav je bil trener proti. To kaže, da so nekateri ljudje na HZS pokazali resno zanimanje, da bi me videli igrati na kvalifikacijah, potem pa je prišla poteza drugih ljudi. Pred leti je moj oče povedal nekaterim ljudem resnico v obraz in kot kaže, ti ljudje tega niso pozabili in sprejeli resnice. Kot vse kaže, pa imajo slednji zelo velik vpliv na izbor igralcev… Še zmeraj pa težko verjamem, da se nekdo lahko maščuje prek otrok…

Tvoje mnenje o Johnu Harringtonu?

Težko rečem, kakšen trener je John Harrington. Pod njegovim vodstvom sem opravil vsega tri treninge. Vendar pa je dejstvo, da tudi on ni mogel spoznati kakšen igralec sem jaz. Verjetno so mu prišepnili drugi suflerji in on se je odločil tako kot se je odločil. Njegove besede, da me še ni videl igrati in me ne bo vzel na kvalifikacije, ker ima pač drugačno predstavo o ekipi, mene pa v tej ekipi ne vidi, čeprav sem mu bil všeč na teh treh treningih, so težko razumljive. Kajti nekaterih igralcev tudi ni videl igrati, vzel pa jih je vseeno. Presenetil me je, ko me je vprašal, če igram na “Češkoslovaškem”! To je isto, kot da bi rekel, da trenira “Jugoslovansko” reprezentanco…

Kako naprej? Nedvomno so sedaj tvoje misli usmerjene v končnico 1. lige, vendar pa sigurno ostaja grenak priokus. Reprezentanca v bodočnosti? Aprila nas čaka svetovno prvenstvo 1. divizije v Litvi.

Sedaj se moram osredotočiti na končnico v klubu, kajti lepe prihodnosti v reprezentančnem dresu ne vidim. Kot sem že prej rekel, mi je bila zmeraj čast igrati za slovensko reprezentanco, ampak sedaj kot vidim, nisem v Sloveniji dosti cenjen in spoštovan, tako da premišljujem o tem ali naj vrnem slovensko državljanstvo in si vzamem češko, kar bi mi lahko pomagalo na Češkem, tako v hokeju na klubski ravni, kot na uradih. Vse skupaj bom moral zelo dobro premisliti, ker dokler bodo v Sloveniji ljudje, ki se skrivajo v ozadju, odločajo pa o izboru, mene na reprezentančni zbor ne bo…

Naše mnenje je, da se v tem trenutku daje vse premalo možnosti mladim slovenskim hokejistom. Fantom starim od 19 do 23 let, ki uspešno igrajo v tujini in v dveh najboljših domačih klubih. Zakaj je temu tako?

Zakaj je temu tako, ne vem. Nisem trener nobene od ekip, ampak sem mnenja, da imamo v Sloveniji dokaj veliko talentov, glede na to kakšna mala država smo. Mislim, da bi vsi ti talenti zaslužili dobiti več priložnosti igrati v klubih ali pa tudi v reprezentaci. Brez tekem in minutaže svojega talenta ne moreš razviti.

Za konec. Te kaj vleče domov v Slovenijo? Tukaj mislim predvsem na igranje za enega od naših dveh najboljših klubov, ki igrata v ligi EBEL?

Seveda me vleče domov, ampak se bojim, da ljudje, ki odločajo o izboru igralcev v reprezentanci, imajo svoje prste tudi v klubih. Tako da zaenkrat razmišljam, da bom poizkusil razviti svojo kariero v tujini.